Vse pogostejši in intenzivnejši vročinski valovi postajajo eden ključnih izzivov za gradbeni sektor.
Ekstremni vročinski valovi postajajo nova realnost, zato se vse več pozornosti namenja prilagajanju stavb in mest na višje temperature. Poročilo Global Status Report for Buildings and Construction 2025–2026 opozarja, da se je povpraševanje po hlajenju stavb od leta 2015 povečalo za kar 70 odstotkov, vendar klimatske naprave predstavljajo le del rešitve. Gradbeni sektor ima na voljo številne učinkovite ukrepe, s katerimi lahko zmanjšuje pregrevanje stavb, porabo energije in emisije toplogrednih plinov.
Avtorji izpostavljajo enajst ključnih področij ukrepanja.
Najpomembnejši korak je zmanjšanje potrebe po hlajenju že pri zasnovi stavbe. Pravilna orientacija objekta, ustrezna toplotna masa, naravno prezračevanje, visoki prostori in premišljeno senčenje omogočajo bistveno nižje notranje temperature brez uporabe klimatskih naprav.
Zunanja senčila, napušči in pravilna orientacija oken sodijo med cenovno najugodnejše ukrepe za preprečevanje pregrevanja, vendar jih številni gradbeni predpisi še vedno ne zahtevajo. Avtorji poudarjajo, da bi moralo biti učinkovito senčenje standardni del projektiranja novih stavb.
Na temperaturne razmere v stavbi pomembno vplivajo tudi uporabljeni materiali. Materiali z boljšimi toplotnimi lastnostmi lahko zmanjšujejo segrevanje notranjih prostorov, hkrati pa prispevajo k nižjemu ogljičnemu odtisu gradnje. Pri načrtovanju je zato treba poleg estetskih lastnosti upoštevati tudi njihovo toplotno učinkovitost.
Strehe in fasade, ki odbijajo sončno sevanje, zmanjšujejo učinek mestnega toplotnega otoka ter znižujejo temperature tako v stavbah kot v njihovem okolju. Uporaba svetlih oziroma reflektivnih premazov postaja vse pomembnejši ukrep pri prilagajanju mest na podnebne spremembe.
Drevesa, zelene površine in kakovostno prostorsko načrtovanje pomembno prispevajo k hlajenju mest. Senčenje ter izhlapevanje vode iz vegetacije zmanjšujeta temperature v urbanem okolju, zato morajo biti ukrepi za prilagajanje vročini vključeni že v fazo prostorskega načrtovanja.
Ker bo večina današnjega stavbnega fonda ostala v uporabi tudi po letu 2050, imajo prenove ključno vlogo pri zmanjševanju porabe energije. Celovite energetske prenove, ki vključujejo izolacijo, zamenjavo stavbnega pohištva, izboljšanje ovoja stavbe in posodobitev tehničnih sistemov, omogočajo bistveno večje učinke kot posamezni ukrepi.
Kadar pasivni ukrepi niso dovolj, so učinkovita rešitev sodobne toplotne črpalke, ki za enako količino energije zagotavljajo bistveno večji izkoristek kot sistemi na fosilna goriva. Njihova uporaba prispeva tako k učinkovitemu ogrevanju kot tudi hlajenju stavb.
Poudarek ne sme biti zgolj na učinkovitejših klimatskih napravah, temveč na energetski učinkovitosti celotnega objekta. Učinkovit ovoj stavbe, kakovostni tehnični sistemi in zmanjšanje rabe energije omogočajo bistveno manjšo porabo tudi ob vedno višjih zunanjih temperaturah.
Poleg učinkovite opreme je pomembna tudi uporaba hladiv z nizkim potencialom globalnega segrevanja. Postopno opuščanje fluoriranih toplogrednih plinov zmanjšuje vpliv hladilnih sistemov na podnebje ter dopolnjuje ukrepe za večjo energetsko učinkovitost.
Posamezni ukrepi ne bodo zadostovali brez ustrezne zakonodaje. Gradbeni predpisi morajo vključevati zahteve glede senčenja, prezračevanja, izolacije, odbojnih površin in energetske učinkovitosti, države pa morajo pripraviti dolgoročne načrte za razogljičenje stavbnega fonda.
Podnebna odpornost stavb mora biti dostopna tudi socialno ranljivejšim skupinam. Največjo izpostavljenost ekstremni vročini imajo pogosto gospodinjstva, ki si energetske prenove ali sodobnih hladilnih sistemov ne morejo privoščiti. Zato morajo biti finančni mehanizmi in podporni programi usmerjeni tudi v izboljšanje pogojev bivanja teh skupin.
Poročilo zaključuje, da tehnologije za zmanjšanje pregrevanja stavb že obstajajo. Največji izziv ni razvoj novih rešitev, temveč njihova množična uporaba. Uspešno prilagajanje na vedno bolj vroča poletja bo zahtevalo usklajeno delovanje projektantov, investitorjev, zakonodajalcev in lokalnih skupnosti, pri čemer bodo kakovostno načrtovanje, energetska učinkovitost in trajnostna gradnja postali ključni elementi prihodnjega razvoja stavbnega sektorja.
Povzeto po: VIR