Slovenska gradbena podjetja najbolj obremenjujejo rast stroškov, pomanjkanje kadrov in birokracija, raziskava pa razkriva tudi velik zaostanek pri digitalizaciji.
Slovenska gradbena podjetja v letu 2026 večinoma ne pričakujejo večjih sprememb obsega poslovanja, bistveno bolj pa jih skrbijo naraščajoči stroški. Raziskava med 199 podjetji kaže tudi na izrazit kadrovski primanjkljaj, administrativne ovire in še vedno nizko stopnjo digitalizacije. Uspešnejša podjetja od manj uspešnih najbolj ločuje sposobnost hitrega prilagajanja spremembam.
Gradbeništvo ostaja pomemben del slovenskega gospodarstva. Po podatkih, navedenih v raziskavi, sektor prispeva približno 6,7 odstotka BDP in zaposluje okoli 85.000 ljudi. Hkrati ga zaznamujejo razdrobljenost, nižja produktivnost, pomanjkanje usposobljene delovne sile in relativno nizka stopnja digitalizacije.
Raziskava prof. dr. Tjaše Redek in asist. dr. Eve Erjavec z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je bila izvedena marca 2026. V njej je sodelovalo 199 podjetij z najmanj petimi zaposlenimi, med sodelujočimi pa so močno prevladovala mikro in mala podjetja.
Pričakovanja gradbenih podjetij za leto 2026 so razmeroma zadržana. Pri večini kazalnikov največ podjetij pričakuje, da se stanje glede na leto 2025 ne bo bistveno spremenilo.
Povsem drugačna je slika pri stroških.
Povečanje ali precejšnje povečanje stroškov dela pričakuje skoraj devet od desetih podjetij. Močne pritiske podjetja pričakujejo tudi pri stroških materiala in energije.
Pri prodaji, tržnem deležu in obsegu končanih gradenj večina večjih sprememb ne pričakuje. Manj optimistična so pričakovanja glede dobička, donosnosti sredstev in dodane vrednosti na zaposlenega. Raziskava tako nakazuje, da podjetja ne pričakujejo nujno izrazitega zmanjšanja gradbene aktivnosti, vendar jih skrbi predvsem sposobnost ohranjanja donosnosti ob rastočih stroških.
Previdnost se kaže tudi pri prihodnjih projektih. Pri številu začetih gradenj največ podjetij pričakuje nespremenjeno stanje, pri vlogah za nova gradbena dovoljenja pa je delež podjetij, ki pričakuje zmanjšanje, razmeroma visok.
Raziskava je podjetja vprašala tudi, katere ovire najbolj vplivajo na njihovo poslovanje.
Najvišje so se uvrstili rast cen surovin in materialov ter težave v dobavnih verigah. Kar 94 odstotkov podjetij jih ocenjuje kot pomembno ali zelo pomembno oviro, 68 odstotkov pa kot zelo pomembno.
Sledijo:
Pomembno mesto imajo tudi težave, povezane z zakonodajo in administrativnimi postopki. Nejasne ali pogosto spreminjajoče se predpise, administrativne obremenitve in dolgotrajne postopke za pridobivanje dovoljenj in soglasij kot pomembne ali zelo pomembne ovire ocenjuje od 80 do 86 odstotkov podjetij.
Med drugimi ovirami podjetja omenjajo plačilno nedisciplino, dostop do financiranja, okoljske zahteve in stroške skladnosti ter pritisk konkurence na cene in marže.
Raziskava razkriva tudi precejšen digitalni zaostanek slovenskega gradbeništva.
Približno 36 odstotkov sodelujočih podjetij navaja, da še niso digitalizirana in novih tehnologij ne uporabljajo. Nadaljnjih 27 odstotkov je šele na začetku digitalizacije.
Deloma digitaliziranih je 29 odstotkov podjetij, tehnološko naprednih pa 8 odstotkov. Le približno odstotek podjetij se uvršča med tako imenovane digitalne šampione.
To pomeni, da je velika večina podjetij še vedno na začetnih ali vmesnih stopnjah digitalne preobrazbe.
Tudi pri podjetjih, ki digitalna orodja že uporabljajo, so ta pogosto namenjena predvsem optimizaciji posameznih operativnih procesov. Raziskava ugotavlja, da digitalizacija še ni dovolj razvita, da bi v večjem delu sektorja delovala kot strateško orodje za spreminjanje poslovnih modelov in ustvarjanje novih konkurenčnih prednosti.
Ena zanimivejših ugotovitev raziskave je primerjava uspešnejših in manj uspešnih podjetij.
Raziskovalci med skupinama niso ugotovili statistično značilne razlike v samoocenjeni stopnji digitalizacije. Prav tako ni bilo pomembnejših razlik pri večini ocen učinkov digitalizacije.
Bistveno jasnejše razlike so se pokazale pri agilnosti podjetij.
Uspešnejša podjetja:
Pri petih od devetih analiziranih vidikov agilnosti so bile razlike med uspešnejšimi in manj uspešnimi podjetji statistično značilne.
Rezultati zato kažejo, da uspešnejših podjetij od manj uspešnih trenutno ne ločuje toliko sama uporaba digitalnih tehnologij, temveč predvsem organizacijska in vedenjska sposobnost hitrega odzivanja na spremembe.
Raziskava opozarja tudi na širše strukturne značilnosti slovenskega gradbeništva. V panogi deluje približno 25.000 podjetij, med katerimi prevladujejo mikro in mala podjetja.
Dodana vrednost na zaposlenega je leta 2024 po podatkih, navedenih v raziskavi, znašala 38.199 evrov, medtem ko je bila v predelovalnih dejavnostih 56.114 evrov.
Pomemben je tudi položaj na trgu dela. Po podatkih, na katere se sklicujeta avtorici, tuji državljani predstavljajo 53 odstotkov zaposlenih v gradbenem sektorju.
Kadrovska problematika zato ni zgolj vprašanje števila delavcev, temveč tudi njihove usposobljenosti, razvoja kompetenc in dolgoročne sposobnosti podjetij za upravljanje človeškega kapitala.
V odprtih odgovorih so podjetja predlagala predvsem ukrepe, ki bi zmanjšali stroškovne obremenitve ter povečali stabilnost in predvidljivost poslovnega okolja.
Med najpogostejšimi predlogi so davčna razbremenitev dela in gospodarstva, zmanjšanje birokracije, hitrejši postopki pridobivanja dovoljenj in soglasij ter večja podpora investicijam.
Podjetja omenjajo tudi lažji dostop do financiranja in evropskih sredstev, spodbude za nakup opreme in novih tehnologij, podporo digitalizaciji in energetski prenovi ter več praktičnega usposabljanja mladih.
Posebej opozarjajo tudi na javna naročila. Del sodelujočih meni, da prevelik poudarek na najnižji ceni ne spodbuja kakovosti in dolgoročne konkurenčnosti, zato izpostavljajo potrebo po večji transparentnosti javnih razpisov in učinkovitejšem nadzoru.
Raziskava kaže na sektor, ki se je sposoben prilagajati razmeram na trgu, vendar ima še precejšen razvojni potencial.
Podjetja se trenutno spopadajo predvsem z rastjo stroškov, pomanjkanjem kadrov ter zahtevnim administrativnim in regulatornim okoljem. Hkrati ostaja digitalna transformacija pri velikem delu sektorja šele v začetni fazi.
Ugotovitve avtoric kažejo, da bi lahko pomemben razvojni korak predstavljali krepitev organizacijskih sposobnosti, strateško načrtovanje, razvoj zaposlenih ter bolj celovita digitalizacija, ki ne bi bila namenjena zgolj izboljšanju posameznih procesov, temveč tudi razvoju novih poslovnih modelov in ustvarjanju višje dodane vrednosti.
Vir: prof. dr. Tjaša Redek in asist. dr. Eva Erjavec, Analiza stanja in razvojnih perspektiv slovenskega gradbenega sektorja z vidika podjetij, Gradbeni vestnik, september 2026.