Od leta 2030 bo treba pri vseh novih stavbah ocenjevati potencial globalnega segrevanja skozi njihov življenjski cikel. Prve zahteve za večje novogradnje prihajajo že leta 2028.
Pri presoji okoljskega vpliva stavb v ospredju ne bo več samo poraba energije med uporabo. Revidirana evropska direktiva o energetski učinkovitosti stavb uvaja tudi ocenjevanje potenciala globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel stavbe – od uporabljenih materialov in gradnje do vzdrževanja in rušenja. Za nove stavbe nad 1.000 kvadratnih metrov bo treba ta podatek razkriti od leta 2028, od leta 2030 pa bo zahteva veljala za vse nove stavbe.
Evropski gradbeni sektor se pripravlja na pomemben premik pri ocenjevanju okoljskih vplivov stavb. Poleg emisij, ki nastajajo med uporabo objekta, postajajo vse pomembnejše tudi tako imenovane vgrajene emisije oziroma vgrajeni ogljik (embodied carbon).
Gre za emisije toplogrednih plinov, povezane s proizvodnjo gradbenih materialov, njihovim transportom, gradnjo oziroma vgradnjo, vzdrževanjem in na koncu tudi rušenjem stavbe.
Prav pripravi podatkov in metodologij za takšno vrednotenje je namenjen evropski projekt INDICATE LIFE, ki ga predstavlja Evropska izvajalska agencija za podnebje, infrastrukturo in okolje (CINEA).
Pristop k ocenjevanju ogljičnega odtisa skozi celoten življenjski cikel upošteva dve pomembni skupini emisij.
Prve so operativne emisije, ki nastajajo med uporabo stavbe, na primer zaradi energije, potrebne za ogrevanje, hlajenje in druge potrebe objekta.
Druge so vgrajene emisije, povezane z materiali in samim procesom gradnje – od proizvodnje in transporta materialov do njihove vgradnje, vzdrževanja ter končne odstranitve oziroma rušenja objekta.
Tak pristop zato razširja pogled na okoljsko učinkovitost stavbe: energetsko učinkovita stavba med uporabo še ne pomeni nujno tudi stavbe z nizkimi emisijami skozi celoten življenjski cikel.
Pomemben razlog za razvoj novih metod ocenjevanja je prenovljena evropska direktiva o energetski učinkovitosti stavb (EPBD).
Za nove stavbe z uporabno tlorisno površino nad 1.000 kvadratnih metrov bo treba od januarja 2028 v energetski izkaznici razkriti potencial globalnega segrevanja stavbe v njenem življenjskem ciklu.
Od leta 2030 bo zahteva razširjena na vse nove stavbe.
Za gradbeni sektor to pomeni postopno vključevanje podatkov o življenjskem ciklu materialov in konstrukcijskih rešitev v presojo okoljskega vpliva novih objektov.
Eden od izzivov je zagotoviti dovolj kakovostne, zanesljive in med državami primerljive podatke ter metode za izvedbo ocen.
Projekt INDICATE LIFE povezuje 24 organizacij iz različnih evropskih držav in nadaljuje delo predhodnega projekta INDICATE PILOT, v okviru katerega so bili podatki analize življenjskega cikla uporabljeni pri 50 študijskih primerih stavb na Irskem, Češkem in v Španiji.
Novi projekt pristop razširja še na Avstrijo, Hrvaško, Italijo in Luksemburg, pozneje pa tudi na Madžarsko.
Projektne skupine pripravljajo tudi nacionalne referenčne vrednosti oziroma merila za ocenjevanje emisij skozi celoten življenjski cikel stavb.
Zanimivi so tudi prvi podatki o stroških izdelave analize življenjskega cikla stavbe (LCA – Life Cycle Assessment).
Analiza 41 študijskih primerov v okviru projekta je pokazala, da izvedba LCA predstavlja približno od 0,1 do 2 odstotka skupnih stroškov projekta.
Pomemben del teh stroškov po ugotovitvah projekta ne nastane zaradi samega izračuna, temveč predvsem zaradi zbiranja potrebnih podatkov in še nezadostno razvitih delovnih procesov.
To nakazuje, da bodo za gradbeni sektor poleg metodologij pomembni tudi dostopnost podatkov o gradbenih proizvodih, standardizirani postopki njihovega zbiranja ter pravočasno vključevanje okoljskih podatkov v projektiranje.
Projekt opozarja tudi na pogosto predpostavko, da stavbe z nižjim ogljičnim odtisom nujno pomenijo višje investicijske stroške.
Analizirani primeri po navedbah CINEA takšne splošne povezave ne potrjujejo.
Prihranki so bili povezani predvsem z zgodnjo optimizacijo projektnih rešitev, zmanjšanjem količine uporabljenih materialov, ponovno uporabo materialov in prefabrikacijo.
To pomeni, da zmanjševanje emisij ni nujno povezano samo z izbiro dražjih nizkoogljičnih materialov. Pomembno vlogo imajo lahko že količina materiala, zasnova konstrukcije in način izvedbe.
Za projektante in izvajalce je posebej zanimiva ugotovitev, kateri deli stavbe predstavljajo največja žarišča vgrajenih emisij.
V analiziranih primerih so se kot pomembni viri emisij dosledno pojavljali:
Največje možnosti za zmanjšanje ogljičnega odtisa se po ugotovitvah projekta pojavijo še preden so sprejete ključne projektantske odločitve.
To dodatno poudarja pomen zgodnjega vključevanja analiz življenjskega cikla v projektiranje. Če se ogljični odtis preverja šele po dokončni izbiri konstrukcijskega sistema in materialov, je možnosti za večje spremembe bistveno manj.
Prehod na ocenjevanje emisij skozi celoten življenjski cikel bo povečal pomen podatkov o materialih in gradbenih proizvodih ter njihovega okoljskega vpliva.
Za projektante bo pomembno zgodnje primerjanje različnih konstrukcijskih in materialnih rešitev, za proizvajalce gradbenih proizvodov pa zagotavljanje kakovostnih podatkov, ki jih bo mogoče vključiti v izračune življenjskega cikla.
Ugotovitve projekta INDICATE LIFE kažejo tudi, da se bo vprašanje ogljičnega odtisa stavbe vse bolj premikalo v zgodnje faze načrtovanja, ko je mogoče z optimizacijo konstrukcije, količine materialov, ponovno uporabo in drugimi rešitvami doseči največje učinke.
Povzeto po: Vir