V ponovni krajši javni obravnavi je dopolnjen predlog Zakona o dopolnitvah Stanovanjskega zakona. Njegov osrednji namen je vzpostaviti pravni okvir, ki bo omogočil dodeljevanje državnih in evropskih sredstev za gradnjo, obnovo in pridobivanje javnih najemnih ter javnih najemnih oskrbovanih stanovanj. Pripombe na dopolnjen osnutek je mogoče oddati do 2. oktobra 2026.
Predlog novele Stanovanjskega zakona (SZ-1) izhaja iz potrebe po zagotavljanju večjega obsega javnih najemnih stanovanj. Ta trenutno zagotavljajo država, lokalne skupnosti, javni stanovanjski skladi in neprofitne stanovanjske organizacije. Njihova gradnja, obnova in pridobivanje se financirajo prek različnih finančnih instrumentov, med drugim tudi z državnimi in evropskimi sredstvi. Predlog_SZ-1H_MU
Po navedbah predlagatelja povprečni strošek gradnje javnega najemnega stanovanja v velikosti približno 60 kvadratnih metrov znaša med 150.000 in 200.000 evrov. Zaradi višine potrebnih sredstev financiranja ni mogoče ustrezno zagotavljati zgolj po pravilih pomoči de minimis.
Predlagana ureditev bi zagotavljanje in oddajanje javnih najemnih stanovanj ter javnih najemnih oskrbovanih stanovanj opredelila kot storitev splošnega gospodarskega pomena (SSGP) na področju zagotavljanja socialnih stanovanj.
Kot izvajalci te storitve bi bili določeni:
Ti izvajalci bi lahko za zagotavljanje in oddajanje javnih najemnih ter oskrbovanih stanovanj prejeli državno pomoč oziroma nadomestilo.
Cilj predlagane ureditve je povečati obseg javnih najemnih in oskrbovanih stanovanj, izboljšati dolgoročno vzdržnost izvajalcev stanovanjske politike ter omogočiti financiranje v višjih zneskih od omejitev, ki veljajo po pravilih de minimis.
Za gradbeni sektor je posebej pomembno, katere investicijske stroške bi bilo mogoče kriti z nadomestilom.
Predlog med upravičene namene uvršča gradnjo novih stavb, vključno z nakupom zemljišč, nakup obstoječih stanovanj ali stavb zaradi njihove rekonstrukcije, manjše rekonstrukcije ali investicijskega vzdrževanja ter rekonstrukcije in investicijsko vzdrževanje obstoječega stanovanjskega fonda.
Financirati bi bilo mogoče tudi investicije za zagotavljanje dostopnosti objektov za starejše in invalide ter za zagotavljanje skladnosti z okoljskimi standardi in prilagajanje odpornosti proti podnebnim spremembam.
Obrazložitev predloga pri tem podrobneje pojasnjuje, da lahko investicijski stroški vključujejo tudi predhodne raziskave in študije, pridobivanje dokumentacije, soglasij in dovoljenj, zemljišča, pripravljalna in zemeljska dela, izvedbo gradbenih in obrtniških del ter napeljav, nabavo in namestitev opreme, svetovanje in nadzor nad izvedbo.
Pomembna omejitev je dolgoročna namenskost tako financiranih stanovanj.
Izvajalec bi moral stanovanje, za katero je prejel nadomestilo, nameniti izvajanju javne storitve za 22 let od pridobitve pravice do nadomestila. Predlagatelj pojasnjuje, da evropska pravila zahtevajo najmanj 20-letno obdobje, dve dodatni leti pa upoštevata čas, ki praviloma preteče od začetka gradnje do pridobitve uporabnega dovoljenja in začetka oddajanja stanovanj.
Če bi izvajalec stanovanje pred iztekom tega obdobja prodal ali ga namenil drugemu namenu, bi moral prejeta sredstva za to stanovanje vrniti skupaj z obrestmi.
Novela hkrati vzpostavlja mehanizem za preprečevanje čezmernega financiranja. Nadomestilo ne bi smelo presegati neto stroškov izvajanja javne storitve, povečanih za razumen dobiček.
Pri izračunu bi se upoštevali stroški vzdrževanja stanovanj in skupnih delov stavbe, stroški poslovanja izvajalca, amortizacija in stroški financiranja sredstev, ki jih je investiral izvajalec.
Ministrstvo bi moralo izvajanje najmanj vsakih pet let preveriti, po izteku 22-letnega obdobja pa ugotoviti, ali je bilo izplačano čezmerno nadomestilo. Morebitni presežek bi moral izvajalec vrniti z obrestmi.
Prejemniki nadomestil bi morali za stanovanja, vključena v sistem, voditi ločeno računovodsko evidenco, in sicer ločeno od drugih dejavnosti ter tudi ločeno za posamezno prejeto nadomestilo.
Dokumentacijo bi morali hraniti ves čas izvajanja javne storitve in še najmanj deset let po izteku obdobja pooblastitve. Ministrstvo pa bi vodilo centralno evidenco dodeljenih nadomestil.
Predlog določa, da bi zakon začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu, uporabljati pa bi se začel 1. januarja 2027. Hkrati se predlaga podaljšanje roka, do katerega morajo obstoječe neprofitne stanovanjske organizacije prilagoditi svoje poslovanje, z 1. januarja 2027 na 31. december 2027.
Predlagatelj predvideva obravnavo novele po skrajšanem zakonodajnem postopku, saj gre po njegovi obrazložitvi za manjšo dopolnitev zakona, s katero se ureditev državnih pomoči na stanovanjskem področju usklajuje z ureditvijo EU.
Prvotni osnutek je bil v javni obravnavi med 11. in 31. avgustom 2026. Predlagatelj navaja, da je bila večina prejetih predlogov upoštevana. Med drugim je bilo v dopolnjeni različici določeno 22-letno obdobje izvajanja SSGP ter podrobneje urejeno ugotavljanje čezmernega nadomestila. Predlog_SZ-1H_MU
Ministrstvo je 24. septembra objavilo dopolnjen osnutek in odprlo ponovno krajšo javno obravnavo. Zainteresirana strokovna in širša javnost lahko pripombe in mnenja posreduje do 2. oktobra 2026 na elektronski naslov ministrstva.
Vir: e-uprava