EU pripravlja merila, kdaj reciklirani gradbeni agregati prenehajo biti odpadek. Industrija opozarja na tveganje dodatnih zahtev in dvojnega testiranja.
Evropska komisija pripravlja enotna merila, ki bi določila, kdaj reciklirani agregati iz gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja prenehajo biti odpadek in pridobijo status proizvoda. Evropska gradbena in reciklažna industrija cilj podpira, vendar opozarja, da bi preveč zapletena merila lahko otežila ponovno uporabo materialov, povečala administrativne obremenitve ter celo povzročila, da bi več uporabnega gradbenega materiala končalo na odlagališčih.
Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC) je 12. junija 2026 objavilo revidirani predlog evropskih meril za prenehanje statusa odpadka (end-of-waste oziroma EoW) za reciklirane agregate iz gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja.
Gre za pomembno vprašanje za gradbeni sektor. Merila namreč določajo pogoje, pod katerimi reciklirani material pravno ni več odpadek, temveč postane proizvod, ki ga je mogoče dati na trg in ponovno uporabiti.
Gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja predstavljajo približno četrtino vseh tokov odpadkov v Evropi, zato je njihovo vračanje v uporabo pomemben del evropskega prehoda v krožno gospodarstvo.
Na predlog JRC se je 8. septembra odzvalo sedem evropskih panožnih organizacij: Aggregates Europe, Concrete Europe, EAPA, FEAD, FIR, Recycling Europe in FIEC.
Združenja podpirajo namen evropskih meril, vendar opozarjajo, da revidirani predlog še vedno odpira pomembna praktična in tehnična vprašanja.
Največji pomislek je, da bi lahko preveč zapleteni pogoji za pridobitev statusa proizvoda zmanjšali količino gradbenih materialov, ki jih je mogoče učinkovito vrniti v uporabo.
Po opozorilih industrije bi lahko to pomenilo nižje stopnje recikliranja, več sicer uporabnega materiala na odlagališčih in manj interesa podjetij za vlaganje v nove načine predelave gradbenih odpadkov.
Industrijska združenja poudarjajo tudi posebnost trga recikliranih agregatov. Njihova predelava in uporaba sta večinoma lokalni oziroma regionalni, velik del dejavnosti pa izvajajo mala in srednja podjetja.
Zaradi transportnih razdalj je čezmejna trgovina z recikliranimi agregati omejena.
Po mnenju združenj zato evropska merila ne bi smela uvajati dodatnih administrativnih zahtev za materiale, ki so že predmet okoljske, zdravstvene in proizvodne zakonodaje.
Merila za prenehanje statusa odpadka bi morala po njihovem predvsem poenostaviti uporabo recikliranih materialov ter zagotoviti večjo pravno in tržno gotovost.
Pomembno vprašanje je tudi, koliko prostora naj nova evropska merila pustijo državam članicam.
Panožne organizacije predlagajo, da bi skupna merila EU predstavljala osnovni oziroma minimalni skupni standard, države pa bi lahko še naprej uporabljale nacionalne sisteme, prilagojene lokalnim razmeram.
Pri uporabi recikliranih agregatov so namreč lahko pomembni geologija, podtalnica, podnebje in druge lokalne okoljske značilnosti.
Industrija zato zagovarja možnost, da države članice ohranijo obstoječe sisteme tam, kjer ti že omogočajo varno uporabo recikliranih gradbenih materialov.
Posebej pomembna je zahteva industrije, da evropski status EoW ne bi postal edina možna pot za uporabo recikliranih agregatov.
Združenja želijo pojasnilo, da bi bilo mogoče material, ki ne doseže evropskih meril za prenehanje statusa odpadka, še vedno uporabljati kot material s statusom odpadka, če takšno uporabo dovoljujejo nacionalna pravila.
S tem želijo preprečiti, da bi nova evropska ureditev zaprla že obstoječe in zakonite poti uporabe recikliranih gradbenih materialov.
Pred dokončno določitvijo meril industrija zahteva tudi dodatno razpravo o tehničnih zahtevah.
Med pomembnejšimi vprašanji so mejne vrednosti izluževanja, razmerje med merili za prenehanje statusa odpadka in Uredbo o gradbenih proizvodih, možnost dvojnega testiranja ter prekrivanje različnih regulativnih zahtev.
Prav povezava s pravili za gradbene proizvode je za gradbeni sektor posebej pomembna. Ko reciklirani agregat izgubi status odpadka in postane proizvod, se namreč odpira vprašanje zahtev, ki jih mora izpolnjevati pri dajanju na trg kot gradbeni proizvod.
Industrija zato opozarja, da bi se bilo treba izogniti nepotrebnemu podvajanju preverjanj in dokumentacije.
Če bodo vzpostavljena ustrezno, bi lahko skupna evropska merila povečala pravno gotovost pri uporabi recikliranih agregatov in jasneje določila mejo med odpadkom in proizvodom.
To je pomembno za izvajalce rušitev, predelovalce gradbenih odpadkov, proizvajalce agregatov in tudi gradbena podjetja, ki želijo sekundarne materiale ponovno vključevati v gradnjo.
Toda prav tu je tudi bistvo opozorila evropske industrije: merila morajo biti dovolj stroga, da zagotavljajo varno uporabo materialov, vendar ne tako zapletena, da bi recikliranje postalo težje ali dražje od odstranjevanja materiala kot odpadka.
Za evropsko gradbeništvo bo zato ključno, kakšna bo končna povezava med pravili o odpadkih, zahtevami za gradbene proizvode in nacionalnimi možnostmi uporabe recikliranih agregatov.
Povzeto po: VIR