Slovenijo so v letošnjih poletnih mesecih prizadele hude vremenske ujme, ki so v več kot devetdesetih odstotkih vseh slovenskih občin pustile katastrofalne. Najprej so julija močni nalivi in orkanski vetrovi kot za šalo odkrivali stanovanjske in poslovne objekte, sprožali zemeljske plazove, ki so ogrožali in uničevali ceste, komunalne vode in različne stavbe. Premoženje, ki so ga ljudje s svojim trudom ustvarjali dolga leta, je izginjalo pred njihovimi očmi.
Popolni šok je nato sledil avgusta, ko so katastrofalne vodne ujme popolnoma uničile velik del Koroške, Savinjsko-Šaleške in Gorenjske regije. Prizori iz od podivjanih voda popolnoma razdejanih mest, kot so Črna na Koroškem, Škofja Loka, Prevalje, Mozirje, Luče, Hotavlje, so začeli hitro odpirati številna vprašanje, pa kje za vraga se je zopet zalomilo, kaj smo naredili narobe, da je tretjina države ponovno pod vodo in praktično razrušena? Pogledi na razdejane ceste, porušene mostove in hiše, poplavljene tovarne, so slehernega izmed nas stisnile pri srcu. Vsakomur, ki je videl televizijske posnetke popolnoma uničenih območij, je postalo jasno, da so letošnje naravne katastrofe Slovenijo porinile najmanj za poldrugo desetletje nazaj v preteklost. Pa se je res moralo vse tako zgoditi, kot se je?
Slovenijo so v zadnjih 35 letih prizadele številne naravne katastrofe, ki so državi in prebivalcem naredile ogromno materialne in druge škode. Ponekod so posledice teh ujm vidne še danes, saj jih navkljub preteku več desetletij, državi še vedno ni uspelo v celoti odpraviti. Spomini na katastrofalna poplavljanja reke Savinje segajo v daljno leto 1990, potem pa so se ponovila še trikrat.
Slovenski zdraviliški biser Laško je bil v vsem tem času že štirikrat pod vodo. Ko sem na televiziji gledal psihično povsem uničene Laščanke in Laščane, ki so iz svojih poplavljenih stanovanj reševali, kar se je pač rešiti dalo, sem v njihovih pogledih zasledil obup, pa tudi jezo: »Pa zakaj spet mi?!« Pa ni Laško edini tak primer ponavljajočih se katastrof. Tukaj sta še Savinjska regija od Mozirja do Solčave. Po čisto vsakem naslednjem pustošenju Savinje so pristojni - v veliki večini tisti s političnim pedigrejem - hiteli z obljubami, kot so: »To je bilo zadnjič, Savinjo in njene pritoke bomo dokončno uredili, zgradili protipoplavne ureditve, objekte, uvedli nove pristope urbanističnega načrtovanja, itd., itd…«.
Vse v stilu starega srbskega pregovora: »Dogodilo se, ne ponovilo se.« Isto je veljalo za vse predhodne ujme v Mežiški dolini, Železnikih, Podravju, na Cerkljanskem…Rezultat? Skorajda isti kot nekajkrat pred tem. Tu in tudi drugje. Železnike je pred novo katastrofo rešil priseben župan, ki je namesto države sam s krajani vso noč odstranjeval naplavine in poglabljal strugo Selške Sore, ki je drvela skozi vas in ji grozila, da jo bo ponovno potopila. Za to junaško dejanje se je potem opravičeval po družbenih omrežjih in zanj celo prevzemal kazensko odgovornost, če bi bilo potrebno.
Kot da je storil kriminalno in ne družbeno koristno delo! Nikomur od pristojnih na ministrstvu, pristojnemu za vode, ne ministru, kaj šele državnim sekretarjem, ni padlo na kraj pameti, da bi javno povprašal vodstvo Direkcije za vode, kaj pa so oni počeli v tem času, ko je župan Železnikov skupaj s sokrajani bil časovno in fizično bitko s podivjano reko, pri tem pa so vsi skupaj izpostavljali še svoja življenja.
Mimogrede, protipoplavni ukrepi, predvideni za ukrotitev Selške Sore vse od Zalega Loga pa tja do Škofje Loke, še danes, dobrih petnajst let po katastrofi v Železnikih, niso končani, tisto, kar pa je bilo narejeno v sklopu teh ukrepov, je bilo narejeno šele v zadnjih petih letih. Več kot deset let si je torej država s pristojnimi ministrstvi, agencijami, direktorati in drugimi birokratskimi organi – med njimi je tudi za poplave in zemeljske plazove »nepogrešljivi« Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, katerega mnenju se mora podrediti čisto vsak, še tako banalen ukrep, ki bi vsaj malo izboljšal situacijo ob naslednji podobni situacij – vzela za njihovo načrtovanje.
Sreča v nesreči je bila, da reka v vseh teh letih »planiranja« ni ponovno pokazala svoje moči. Do letos. In isto velja za prej omenjeno Laško, pa Celje, ki se je tokrat sicer za las izognilo novi katastrofi. Nekaj protipoplavnih ukrepov je država sicer izvedla, vendar niti približno toliko, da bi se Slovenke in Slovenci, ki morajo živeti na poplavno kritičnih območjih, lahko počutili kolikor toliko varne pred posledicami takšnih naravnih katastrof.
Finančna sredstva, ki smo jih v samostojni državi vsa ta leta namenjali za upravljanje in vzdrževanje vodotokov, so bila glede na obseg voda, ki jih imamo v Sloveniji, naravnost smešna. Nekje sem prebral, da je Pahorjeva vlada leta 2010, v času največje gospodarske krize, za urejanje in vzdrževanje vodotokov namenila, pazite, celih 1,6 milijona evrov.
Namesto, da bi gradbene firme, ki so bile takrat bolj ali manj že parkirane na svojih dvoriščih zaradi popolne državne investicijske blokade na vseh področjih, nagnala na teren z nalogo, da poglobijo in očistijo vodotoke, je bankrotirani Grčiji podelila preko 300 milijonov evrov finančnih posojil. »Ker je Evropska komisija tako rekla,« je javnosti takrat sporočil predsednik vlade Borut Pahor.
Upam, da se je sedaj, ko je na poplavljenih področjih pred fotografskimi in televizijskimi kamerami vrtel lopato, vsaj malo spomnil svojih učinkovitih potez, ki so tudi pripomogle k stanju, kakršnega imamo sedaj. In se vprašal, kaj bi pa mi lahko naredili s temi 300 milijoni? Pa ne samo on. Leta 2021 je bilo v proračunu za urejanje in vzdrževanje vodotokov namenjenih skromnih 59 milijonov, v začetku letošnjega leta pa 89 milijonov evrov.
Ob tem je vlada mesec dni pred avgustovsko katastrofo finančna sredstva za zmanjševanje poplavne ogroženosti in zmanjševanje tveganja za druge podnebno pogojene nesreče, ki so bila zagotovljena z Načrtom za okrevanje in odpornost ter financirana z evropskim denarjem, zmanjšala iz 280 na 120 milijonov evrov. S tem smo se kot država odrekli 160 milijonom evrov evropskega denarja, s katerim bi lahko v naslednjih letih pospešili ureditev poplavne ogroženosti območij v Sloveniji in zmanjšali vplive drugih naravnih nesreč. Obrazložitev države: projektna dokumentacija ni bila pravočasno pripravljena za izvedbo vseh v Načrtu za okrevanje in odpornost predvidenih ukrepov.
Vendar država že več kot petnajst let po »in-house« sistemu (brez javnih naročil) izdatno redi paradržavno inštitucijo, imenovano Družba za razvoj investicij ali skrajšano DRI. Ta za državo pripravlja in razvija tovrstne projekte in je po mnenju politike pravi inženirski »wunderkind«, brez katerega bi država na investicijskem področju propadla čez noč. Zato se lahko takim razlagam samo čudimo. In vedno bolj verjamemo zlobnim jezikom, ki glavne vloge DRI-ja ne vidijo v vlogi učinkovitega razvijalca državnih infrastrukturnih projektov, pač pa v vlogi zaposlovalca padlih ali kako drugače eksistenčno ogroženih političnih veličin. Levih in desnih.
Če bi želeli stanje voda urediti na način, da bi bili ljudje na vodno ogroženih območjih zaščiteni vsaj pred stoletnimi vodami, ki jih doživljamo vsakih šest do sedem let, bi država morala v investicijsko in redno vzdrževanje vodotokov letno investirati vsaj 250 milijonov evrov. In to ob povsem spremenjeni zakonodaji prostorskega planiranja in drugega projektnega načrtovanja, ki bi v veliki meri upoštevala poplavne in druge naravne pogoje. Ta nam očitno bolj krojijo življenje, kot smo bili vajeni v preteklosti in kot smo si to pripravljeni priznati.
In seveda z ustreznimi strokovnjaki na čelu Direkcije za vode, kot je recimo vrhunski inženir Rok Fazarinc. Seveda vsega ni kriva država. Tudi občine so s pripravo neustreznih občinskih prostorskih aktov marsikje soodgovorne za nastalo situacijo. Zato bodo morale bistveno spremeniti filozofijo prostorskega načrtovanja in jo iz vidika varne rabe prostora varnostno prevrednotiti, pa tudi, če bodo prilivi v občinske proračune zato manjši.
Kako se lahko zgodi, da so poplave uničile vseh štirideset pred nekaj leti zgrajenih stanovanjskih dvojčkov v Sneberjah pri Ljubljani? Zato bodo v bodoče nujni tako ostrejši varnostni pogoji, ki jih bomo v prostoru zahtevali od bodočih investitorjev, kot tudi nadzor. Preprečiti bo potrebno poseganje na razlivna in plazovita območja rek, potokov, hudournikov, četudi je bivanje ob vodi marsikomu všeč. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se bo »mirnodobna« situacija spremenila v izredno, »vojno" stanje. Tudi upravne postopke izdajanja gradbenih dovoljenj in drugih soglasij, ki so se v zadnjih letih zelo zbirokratizirali, bo potrebno prevetriti.
Premalo je vsebinskega preverjanja projektne dokumentacije, namesto vsebine upravni delavci, ki jih je povrhu še izredno malo z gradbeno izobrazbo, bolj ali manj samo preverjajo, ali so zbrani vsi podpisi in pečati, vsebinsko ustrezna geološka in hidrološka analiza projekta jih ne zanima preveč. Posledice takšnih postopkov pa so občutne, nosijo pa jih tako država kot ljudje. V Sloveniji smo se postavili na stališče, da je vsak, ki je zazidal dimnik ali pomagal sosedu opažiti škarpo, že strokovnjak za gradbeništvo. A gradbeništvo je dosti bolj zahtevna in kompleksna tehnična veja, ki terja številna znanja, od hidrologije, geologije, statike, gradbene fizike, temeljenja in tako naprej.
Šele ko podivjani vodotoki in plazovi odnašajo premoženja in življenja, na dan privrejo vprašanja, kako je to mogoče? Za marsikateri aktualni primer uničenih zgradb, ki smo jih videli na posnetkih, je bilo očitno, da so hiše kljub solidnim izgradnjam stale na neprimernih, nevarnih hidroloških ali geoloških območjih.
Država je pred leti pod vplivom arhitekturnega lobija z gradbenim zakonom gradbene inženirje popolnoma izrinila iz projektnega vodenja načrtovanja zgradb in te tehnično zelo zahtevne naloge popolnoma prepustila arhitektom, ki pa za njihovo reševanje žal niso dovolj strokovno usposobljeni. Prav zanima me, koliko na streho obrnjenih zgradb, ki smo jih te dni videli v medijih, je bilo s strani arhitektov kot odgovornih vodij projektov posredovano v ustrezno projektno obdelavo gradbenim inženirjem?
Upam, da bo Inženirska zbornica Slovenije opravila tovrstno analizo. Tudi vedno močnejši vetrovi in intenzivnejše padavine, kot je toča, so vedno bolj pogostejše v regijah, kot so Pomurje, Notranjska, Štajerska, Dolenjska, kjer tako silovitih neurij pred desetletji ni bilo. Zato bo potrebno razmisliti o bodočem arhitekturnem in tehnološkem načrtovanju in pokrivanju streh ter modificiranem konstrukcijskem snovanju stavb.
Vprašati se bomo morali, ali so sedanje strešne kritine iz vidika trajnosti in nosilnosti še ustrezne, ali pa bi se bilo dobro približati nekaterim tipičnim rešitvam, kot jih poznajo na Primorskem, kjer že stoletja živijo z burjo in drugimi vetrovi? Vsa ta vprašanja so v Sloveniji s strani gradbene stroke odprta že nekaj let, žal pa za politiko postanejo aktualna šele takrat, ko pride do katastrofe. Zakaj smo takšni kratkovidni, vase zaverovani tepci?
Vir: TUKAJ
Imate vprašanje?
Z veseljem vam odgovorimo še isti dan.